Globalna vas

Nika Mori je delala kot stevardesa v eni večjih letalskih družb ter v zraku in na tleh nabirala raznovrstne, tudi zelo nenavadne izkušnje.

Doktorica Maja Đukanović je profesorica z največ zaslugami za to, da imajo študenti beograjske filološke fakultete možnost tam študirati slovenščino.

Matic Jesenovec je eden tistih ljudi, ki imajo radi vedno nove izzive in se zato pogosto znajde v nepredvidljivih, celo težkih situacijah. Iz Švice, za katero pravi, da ga je "preveč razvajala", se je za mesec dni najprej preselil v Berlin, nato odšel na delavnico osebne rasti v Peru, na koncu pa se je (za zdaj) ustalil v Londonu.

Eva Avbelj je kemijska inženirka, ki je zaslužna za to, da bo predvidoma prihodnje leto na voljo poskusna različica lekcij slovenščine v aplikaciji Duolingo.

Tadej Oblak je po izobrazbi oblikovalec, v praksi pa slikar in kuhar, ki živi na Nizozemskem. Tja ga je pravzaprav "odpeljala" služba, ki jo je opravljal pred tem: bil je osebni voznik amsterdamskega tetraplegika, ki ga je vozil po opravkih in izletih znotraj in zunaj Nizozemske, med drugim v Slovenijo.

Jan Lemuri (nekoč Čadež) živi po principu "pojdi, kamor te odnese tok". Tako je zadnjih nekaj let, čeprav nikoli ni imel zajetnejše zaloge prihrankov, potoval po svetu ter izmenjaje priložnostno delal in ... bival pod svobodnim soncem.

Danica Kranjc Ložnar rada vidi, če jo ljudje namesto po rojstnem kličejo po imenu Dani Shams (kar po arabsko pomeni sonce). Pravi, da je oseba, ki se mora v svojem okolju počutiti dobro, da lahko učinkovito dela. Zadnjih nekaj let je tako redno letala iz Egipta v Slovenijo in nazaj. Pred nekaj meseci je svoj obisk Slovenije zaradi utesnjujočega vzdušja koronakrize nepričakovano skrajšala in se za stalno - kolikor "stalno" njen način življenja pač dopušča - preselila v Hurgado.

Nina Erčulj je imela še predlani solidno službo v Ljubljani, potem pa (ne po svoji krivdi) prejela odpoved prav v izjemno težavnem obdobju, ko je med drugim tudi izgubila mater. Njena zgodba je ena tistih s težkim začetkom, a tudi zgodba o tem, kako zbrati dovolj poguma, da zaživiš življenje, ki si ga želiš.

Lan se je že med študijem muzikologije v Ljubljani (ki ga ni nikoli dokončal) odpravil v London s kolegico pevko, s katero naj bi nekaj mesecev koncertirala na že dogovorjenih glasbenih dogodkih, nato pa je spoznal, da mu mesto daje še več priložnosti na področju filmske umetnosti, ki ga prav tako zanima že od otroštva. Tako se je kot statist ali pa v stranskih vlogah v zadnjih letih pojavil v več deset manjših, pa tudi svetovno znanih produkcijah.

Dina Kužnika sta tako ameriška kot slovenska širša javnost spoznali, potem ko je lani prek Instagrama v stik z njim stopil takratni dobitnik nagrade grammy za najboljši hip hop album Tyler, the Creator.

Tamara Štajner je umetnica. Predvsem violistka in književnica, a poleg glasbe in literature v vesolju, ki je njeno življenje, prepoznava jasne obrise in čuti gravitacijo še nekaterih drugih planetov. Tako oboje združuje v performativni umetnosti, zanimata in zaznamujeta pa jo še fenomenologija zavesti in estetika. Je ena tistih sogovornic in sogovornikov, ki se na še tako preprosta vprašanja odzovejo s kompleksno refleksijo.

Če se pot tisočerih kilometrov začne s prvim korakom, naj bo ta konkreten. Tudi Globalna vas tako v novo leto stopa odločno, z dvojnim intervjujem. Gostimo dolgoleten slovenski par, ki se je v obdobju gospodarske krize pred približno desetimi leti odločil, da poskusi (oz. najde) srečo v Avstraliji, v kateri naj bi službe 'rasle na drevesih'.

Priznana umetnica performansa je domovino zapustila že pred svojim dvajsetim rojstnim dnem. Vse od takrat, čeprav ni ustaljena le na enem kraju, vztraja v središču tokov (visoke) umetnosti; ob selitvi iz Londona v Pariz je pred nekaj leti pravzaprav samo zamenjala eno svetovno prestolnico umetnosti za drugo.

Še ena iz vrste slovenskih arhitektk in arhitektov, ki so nam že med študijem skupaj s svojimi možgani zbežali v Skandinavijo. Ana Laura Kansky pogreša čase, ko sta lahko skupaj s partnerjem vsakodnevno delovno rutino presekala z večtedensko pustolovščino v katero izmed turistično manj obleganih, kulturno eksotičnih držav. Nazadnje sta recimo potovala po Kirgiziji in Gruziji. V teh mesecih svojo željo po raziskovanju zadovoljuje z iskanjem skritih kotičkov Stockholma in občasnimi izleti na sever države. Njen partner je – tako kot Ana Laura na Švedskem – študijsko izmenjavo opravil v Sloveniji. Kot prvi švedski študent na eni izmed slovenskih fakultet se je dobro znašel, "nova mu je bila le vidna hierarhija na slovenskih univerzah, na Švedskem ni velike hierarhije med profesorji in učenci, med seboj se tikajo.”

Arhitektka Jana Kocjan, ki tako rekoč že od konca študijske izmenjave prebiva v norveški prestolnici Oslo, se spominja svojih začetkov učenja norveščine.

Špeli Koželj se je po letu študija mednarodnega poslovanja in markentinga v Južni Koreji doma ponudila priložnost za solidno redno službo. Vendar jo je kmalu začelo "preveč srbeti po Aziji", da bi ostala v Sloveniji. Certifikat za varno in razmeroma lagodno življenje je tako zamenjala za precej bolj dogodivščin polno in negotovo prihodnost. Trenutno živi v Indoneziji.

Razglasitev rezultatov ob nedavnih predsedniških volitvah v Združenih državah Amerike so v “mehurčku akademikov” kampusa kalifornijske univerze Berkeley sprejeli z navdušenjem in praznovanjem.

V oddaji gostimo Gorenjko, ki je pred petimi leti, ko sta se s partnerjem odločila preseliti skupaj, zapustila Ljubljano in se za še nekaj sto kilometrov oddaljila od rojstne vasi Bistrica pri Tržiču: skupaj z možem sta začela "novo življenje" v Beogradu.

Dejana Bradarić je pred približno petimi leti na daljavo opravila intervju za delovno mesto medicinske sestre v domu ostarelih na Irskem, dobila službo in se še isti dan odločila s partnerjem spakirati kovčke.

Pia se zadnjih nekaj mesecev namešča v svojem novem domu v Frankfurtu. Prej je kar nekaj let v New Yorku (po večini kot prostovoljka) delala s pripadniki različnih ranljivih skupin, zlasti s priseljenci; z ženskami in otroki mehiških, afriških in drugih družin, ki jih sistem "zibelke demokracije" zlasti pod zdajšnjo republikansko administracijo že desetletja potiska na socialno dno.

Aleš Triller je v devetih letih na Švedskem kot natakar delal v več kot štiridesetih gostinskih obratih in stregel različnim gostom, od Nobelovih nagrajencev do sirskih beguncev.

Esther Jerina se je v drugem letniku srednje šole z družino preselila v Bydgoszcz, razvijajoče se mesto na severu Poljske, kjer po njenih besedah niso preveč naklonjeni tujcem.

V oddaji gostimo izseljenko v Švico, ki nam bo glede na svoje strokovne izkušnje z duševnim zdravjem odgovorila na nekaj vprašanj v zvezi s čustvenim spopadanjem s krizo novega koronavirusa.

Aurora Jana Frank se je novembra, ob začetku dolge zime, preselila na Islandijo. "Nikoli si nisem mislila, da bom pristala na tako mrzlem delčku naše Zemlje."

Marta Lamovšek je končala podiplomski študij fotografije na umetnostni univerzi Central Saint Martin College of Art & Design v Londonu in se odtlej uveljavila kot priznana fotografinja in vizualna umetnica. Bila je med petnajstimi najboljšimi študenti umetnosti svoje generacije v Veliki Britaniji, med drugim je sodelovala z velikimi imeni, kot sta recimo Ann Summers in Impuls Tanz Vienna med institucijami ter Vivienne Westwood med svetovno priznanimi umetnicami in umetniki. Pred sedmimi leti jo je pot zanesla v Dubaj – za nekaj mesecev ali pa pol leta –, a se je, kot se to zgodi, če svetovljanski in za novosti odprt človek sproti spreminja svoje načrte, zavleklo. Zdaj v državi, kjer potek življenja močno določajo gospodarski interesi in kjer je rasna diskriminacija tesno vpeta v družbeno strukturo, fotografira portrete navadnih ljudi z različnimi ozadji ter njihove podobe z domiselnimi in pogosto preprostimi dodatki v obliki pregrinjal ali pa okraskov povzdiguje v nekaj, čemur pravi veličastni jaz portretiranca – na raven, na kateri so vsi – ne glede na rasno ali socialno ozadje – enaki.

Globalna vas je v goste povabila antropologinjo Tino Zgonik, ki že leta prebiva v La Pazu, (administrativnem) glavnem mestu Bolivije. Gre za državo, ki ima poleg Paragvaja najvišji odstotek indijanskega prebivalstva v Južni Ameriki. V intervjuju obravnavamo cel kup z naše perspektive nenavadnih fenomenov, povezanih z vsakdanjim življenjem tamkajšnjega prebivalstva - na primer o dejstvu, da bolivijski otroci (skoraj) nikoli ne jokajo - pa tudi posebnosti v boju proti novemu koronavirusu, kot je močna vera v vsemogočnost klorovega dioksida, ki sicer na splošno velja za 'zdravilo zoper vse'.

Tjašin nekdanji partner je pred leti "kupil" (pravila v državi namreč velijo, da zemlje ne moreš kupiti, lahko pa jo vzameš v 60-letni najem) parcelo na podeželju Gane. Tam sta uredila ekološko usmerjeno namestitveno poslopje, ki sta ga sprva nameravala upravljati na daljavo, a se je to zaradi izginjajočih lopat, barve za fasado in druge (gradbene) opreme ter "zaradi kulturnih razlik", ki jih opisuje v pogovoru, izkazalo za težko izvedljivo. Tako sta se leta 2013 preselila v to vasico malih obrtnikov, zadnje štiri pa Tjaša prebiva v prestolnici Akri, kjer si je uredila dva umetniška studia. Za svoje motive najpogosteje izbira ljudi, predvsem ženske, ki po njenem mnenju izžarevajo samostojnost, zanesljivost, sposobnost ... in moč v kulturi, ki velja za matriarhalno.

Daliborka Pejičić se je pred časom iz Ljubljane preselila na gozdnato, (še kar) neokrnjeno obrobje industrijskega mesta Prince George v Kanadi. Kjer pogreša predvsem kavo. Njen partner je odšel iz Slovenije k priletnemu stricu, ki živi v mestu Prince George province British Columbia v Kanadi, pomagat pri vsakdanjih opravilih in vzdrževanju doma. Tako se je pred letom in pol tudi sama preselila v kraj, ki denimo njenemu 19-letnemu sinu ne bi bilo preveč všeč, zato ga je pustila raje doma v Ljubljani. Naša sogovornica ugiba, da bi mu v Prince Georgeu manjkalo druženja "na slovenski/ljubljanski način", saj da ima kanadska mladina, ki raje sega po hokejskih palicah ali lovskih puškah kot poseda po terasah lokalov ob kavi ali pivu, drugačne predstave o tem, kaj je zabava. Kar zares popestri življenje na kanadskem podeželju, pa so, pravi Daliborka, tako rekoč vsakdanja srečanja z divjimi živalmi: medveda je recimo pri lomastenju po domači ogradi nazadnja zasačila pred le nekaj tedni.

Slovenska oblikovalka, znana predvsem po kreiranju ekstravagantnih klobukov, se trenutno ukvarja z butično proizvodnjo šmink. Leta se je redno zadrževala v enem svetovnih središč mode (in pokrival) v Londonu, kamor se je pred tremi leti preselila za stalno. Izselila se je, ker je umirjenost domačega okolja nanjo delovala utesnjujoče. Trenutno dela v eni najprestižnejših pokritih tržnic Burlington Arcade, kjer je s sodelavci uredila laboratorij in butik, kamor lahko petične stranke pridejo po šminko z unikatnim odtenkom, ki jo za razliko do večine proizvajalcev ličil - namešajo iz najosnovnejših sestavin.

Strojnik z izkušnjami v informacijski tehnologiji se je pred dobrimi petimi leti, v obdobju pomanjkanja služb v Sloveniji, preselil v Oslo, kjer ga je že čakala partnerica, arhitektka, ki je tam opravljala nekajmesečno prakso. Trenutno Marko dela v podjetju, ki se ukvarja z vzpostavljanjem javnih sistemov izposoje koles v več mestih po Evropi, vendar bi lahko (če bo ubral norveški pristop k upravljanju kariere) kmalu zamenjal službo. Norvežani jih namreč po njegovih besedah kar pogosto: približno vsaka tri leta. K temu, ugiba, morda delno pripomore tudi pregovorna "severnjaška zaprtost", ki jo sam raje imenuje nesposobnost ali nepripravljenost reševati še tako majhne razlike v mnenjih oz. možne konflikte. Zato je menda tujcu tam težko najti mesto v družbi domačinov. Naš sogovornik ugotavlja še, da covid 19 Norveško prizadel precej manj kot večino evropskih držav; predvsem po zaslugi množičnega testiranja in na splošno dobrega delovanja države, ki je poskrbela za vse (tudi delavce v kulturi), pa tudi dejstva, da so pravila vedenja v družbi že pred epidemijo predpisovala upoštevanje t. i. socialne distance.

Marko Porenta živi v mestu Marsaskala na Malti. Je zagrizen čebelar, ki se ukvarja tudi z avtohtono malteško vrsto, ne razume pa nacionalnega športa: lova na razne vrste ptičev. "Ne razumem, zakaj Maltežani streljajo tudi zaščitene vrste, denimo štorklje, flaminge, orle in druge. Golobi pa so zaščitena vrsta. Če ima sosed na strehi golobe in ti kaj poserjejo, ptičev ne smeš ustreliti, ker greš lahko v zapor."

Sociologinja Kristina Furlan se je po uspešno končanem semestru na Univerzi v Seulu odločila do konca izkoristiti možnost bivanja v Južni Koreji, ki ji jo nudi viza, in preselila v Jumunjin. Gre za ribiško "vasico", ki izpolnjuje vse kriterije tega, čemur bi pri nas rekli mesto. Trenutno je zaposlena v trajnostno naravnanem hostlu, ki s pričetkom delavnika ob 12.00 močno odstopa od siceršnjega korejskega odnosa do dela, ki pa veliko pove tudi o njihovem dojemanju (smisla) življenja.

Matej Špan in Arijana Tkalčec sta se pred pol leta odpravila na pot okoli sveta. Za začetek naj bi prečesala večino Jugovzhodne Azije in avanturo končala v Mjanmaru, a ju je epidemija covida 19 prisilila v improvizacijo: po zaustavitvi letalskega prometa sta morala svoj obisk Vietnama podaljšati ... za nedoločen čas. Kot nekakšna "koronabegunca" tičita tam že od januarja, na vietnamskih ulicah pa ju menda prepoznava vse več domačinov. Po objavi članka, ki ga je Arijana spisala za neki hrvaški časopis, je namreč zgodba slovensko-hrvaškega pustolovskega para doživela močan odmev tudi v tamkajšnjih medijih. Matej v oddaji razlaga vse o številnih nepričakovanih sladkostih, ki sta jih doživela po zaslugi tega naključja, izdaja pa tudi, kaj vse znajo domačini o tujcih in turistih povedati tujcu, ki ga ne dojemajo kot turista.

Arhitektka, ki v manjšem biroju v Oslu načrtuje posebne lesene objekte. Navdušena je nad norveškimi nacionalnimi panoramskimi potmi, ki združujejo arhitekturo in naravo. Posebno ljuba ji je razgledna točka Snohetta na planoti Dovre. S partnerjem Lukom sta pred kratkim dobila otroka. Kako sta izkoristila porodniški dopust in kako (težko) se mlade družine v Oslu dokopljejo do stanovanja?

Razpet med Slovenijo, Nemčijo in Madagaskarjem. Brez oklevanja in malo v šali pravi, da je doma na Madagaskarju, ker ima tam hišo. V četrti največji otok na svetu se je zaljubil pred sedmimi leti in že ob prvem obisku se je odločil, da se bo preselil. Ob tem se je srečal s številnimi izzivi in dodatnimi ovinki. Ker je na otoku precej težko zaslužiti, še vedno del leta dela v Nemčiji, s privarčevanim denarjem pa gradi bungalove ob čudoviti laguni v kraju Mangily.

Mojca Robas živi v eni najmanjših držav na svetu. V Andoro se je preselila, ker obožuje smučanje in ker ji je znanje angleščine prineslo dobro službo v hotelu, kjer skrbi za rezervacije in organizacijo izletov. Njen dom je v kraju Pas de la Casa na nadmorski višini 2.080 metrov. Kraj ima 2.500 prebivalcev, v vrhuncu zimske sezone pa lahko v njem prebiva okoli 50.000 ljudi.

Sloviti ulični karneval v Riu de Janeiru so konec februarja, kljub temu da je bilo le še vprašanje dni, kdaj se bo novi virus razširil tudi v Braziliji, izvedli “kot da ni nič”, je povedal Matjaž Cokan.

Ivor Knafelj pravi, da je bil prva dva tedna po preselitvi v Združene arabske emirate šok predvsem to, da so Evropejci oziroma belci na splošno tam malodane nadrasa.

Študij ekonomije ga je takoj po končani srednji šoli odpeljal v London, v sklopu svojega dela je prepotoval svet, pregorel – in se dokončno ustalil v britanski prestolnici. London označuje za mesto z nešteto možnostmi. "Vsak dan je nova zgodba. Vsak dan spoznaš nekoga novega. To je zelo dobro. Če pa ne znaš reči ne, pa ti kmalu zmanjka časa." Trenutno čaka na konec koronakrize v zavetju svojega (slovenskega) doma. V Angliji je bilo na začetku zaskrbljujoče, saj se niso zavedali resnosti situacije. Medtem ko je Slovenija zapirala meje, so se tam prosto sprehajali, pripoveduje Tamir.

Sabina Eldomy v Egiptu živi že 17 let. Z družino so v popolni izolaciji, za katero so se odločili sami, ker se drugi ljudje ne držijo ukrepov.

Bojan Maraž je oblikovalec, pisec in filmski ustvarjalec z afiniteto do filozofije; zlasti budizma, ki ga ob trenutni krizi z epidemijo vse bolj vidi kot edino pot človeštva "stran od teme", v katero je namenjeno.

Na Japonskem, kjer sprva ni bilo veliko obolelih - tudi zaradi manjšega števila testiranj, so vsi lepo doma. Ker tako priporoča vlada. Zanimivo pa je, da ta državljanom ne more prepovedati odhoda od doma, lahko le svetuje, pravi naš sogovornik. "Zanimivo pa je, da se je število okuženih začelo povečevati, ko je Mednarodni olimpijski komite preložil igre na prihodnje leto." Na nepričakovani zastoj svetovnega gospodarstva vidi kot priložnost, saj da nobena kriza ne sme ostati neizkoriščena. Če lahko ljudje stopimo skupaj v boju proti virusu, lahko to storimo tudi v boju za boljše okolje, je prepričan.

Pred desetimi leti se je odpravila na pustolovščino, ki traja še danes. Trenutno bi morala biti v Seattlu, a je zaradi koronavirusa v varnem zavetju svojega doma v mestu greha. Je vir številnih zanimivih zgodb, povezanih z delom na ladji za križarjenja, s turnejami Broadway predstav, ter seveda s trenutnimi razmerami v Las Vegasu. “Načeloma sva z možem 50 tednov na leto na turnejah, trenutno pa na prisilnem dopustu v najinem domu v Las Vegasu. In nama kar malo paše, da sva doma in malo uživava.”

Naša sogovornica, ki službuje na Univerzi v Queenslandu, eni izmed petih najboljših univerz v Avstraliji in med prvimi 50. na svetu, se je v deželo tam spodaj preselila pred poldrugim letom in od takrat je država šla iz katastrofe v katastrofo. Od požarov do koronavirusa. Trenutne ukrepe opisuje kot podobne v Sloveniji, le da ljudje prepovedi dojemajo "malo bolj zrelaksirano". Tudi zaradi prijaznega komuniciranja oblasti. "Avstralci so vsa pravila sprejeli z dobro voljo. Na začetku s strahom, potem pa z voljo, da jih uresničujejo. Zdi se mi, da je vlada celo malo bolj priljubljena, ker komunicira prijazno." Med negativnimi posledicami koronakrize omenja visoko šolstvo, ki je precej odvisno od tujih študentov.

“Filozofinja, ki zdaj bere pogodbe v tehnološki multinacionalki na Nizozemskem.” Tako smo zapisali v naslov objave našega zadnjega pogovora pred skoraj letom dni. Te dni pa prebira precej otroških knjig, ker s hčerko ostaja doma. In skuša biti pozitivna v dani situaciji. Glede življenja v trenutnih razmerah pravi, da je zaprta večina trgovin, zaprti so gostinski lokali, saloni, muzeji in kinoteke. V tamkajšnji javnosti je precej diskusij in polemik o nošenju mask ter o mobilni aplikaciji za nadzor gibanja. Tamkajšnja vlada pa je ubrala nekoliko drugačen pristop do epidemije. “Tukaj ves čas poudarjajo zrelost demokracije, zrelost ljudi. Oblasti verjamejo, da so ljudje dovolj zreli, da bodo razumeli in spoštovali milejše ukrepe in posledično lahko uživali kanček več svobode.”

Guadeloupe je odvisno ozemlje Francije. Je eden najbolj oddaljenih delov sveta, kamor lahko prideš z osebno izkaznico. Naša sogovornica se je tja odpravila tik pred zaprtjem letalskega prometa. Iz Bruslja, kjer ima stalno prebivališče. "Deli otoka so podobni raju, deli otoka pa so bolj vaški. Vasi so podobne kot v Sloveniji, s to razliko, da tu z dreves pobiramo mango, pri nas pa jabolka." Kljub temu, da se je njen svet zaradi novih razmer zožil, pravi, da ji za zdaj ničesar ne manjka. Je pa na otoku zmanjkalo jajc, saj so domačini - po zgledu zahodne ofenzive na toaletni papir - pokupili vse zaloge.

Pravnica, ki že 8 let živi in dela v Alicanteju, kjer - podobno kot v vsej Španiji - veljajo strogi ukrepi zaradi epidemije koronavirusa. "Kazni za kršenje karantene so visoke. če lahko delaš od doma, moraš delati od doma. Iz hiše ne smeš, razen v trgovino ali lekarno. Če imaš psa, lahko greš na sprehod za 10 minut." Naša gostja v smehu dodaja, da je veliko ljudi začelo razmišljati, da bi si omislili psa. Kljub strogim ukrepom, občutka represije ni. Ljudje se držijo doma, tudi zato, ker razumejo nujnost ukrepov. Bo pa ta kriza pustila posledice v Alicanteju, saj je velik del gospodarstva vezan na turizem in gostinstvo.

Frančiško Šonajo smo poklicali v času veljave ukrepov zaradi epidemije koronavirusa. Sudanske oblasti so med drugim razglasile policijsko uro, ki velja od šestih popoldne do šestih zjutraj, a naša sogovornica pravi, da ni tako strašno. Ljudje so se navadili, vse trgovine s hrano so odprte, deluje tudi dostava mleka in zelenjave na dom z oslom in tuk-tukom, v šali dodaja Frančiška. Kaj pa pomoč države? »Ljudje od države ne pričakujejo dosti, ker vejo, da nima te možnosti. Zato se že zbirajo prostovoljni prispevki za pomoč ljudem. Nadomestilo od države pa dobivajo lokali in ženske, ki prodajajo kavo in čaj ob reki, kjer se ponavadi zadržuje veliko ljudi, zdaj pa so oblasti to prepovedale.«

Tina Smole je svobodna novinarka, ki živi v Kampali. Tudi tam veljajo posebni ukrepi zaradi epidemije koronavirusa, zaradi česar se je spremenil tudi njen vsakdan. Javnega prevoza ni, z avtomobilom se lahko voziš samo s posebno dovolilnico, v veljavi je policijska ura od sedmih zvečer do pol sedmih zjutraj. In oblasti so jo strogo uveljavljale. “Policija, vojska in paravojaška enota so enostavno tekali za ljudmi in jih včasih tudi fizično preganjali. Prav te lokalne obrambne enote so premalo usposobljeni ljudje, ki na srečo nimajo orožja, imajo pa palice in biče. Ker nimajo imena, nimajo niti odgovornosti, težje jih je izslediti. Razmere so take, da so začeli zlorabljati in izkoriščati svojo moč. Zadnjih nekaj dni pa so se razmere umirile.” Naša sogovornica opaža, da so na udaru bolj tujci: belci, tudi Azijci. “Ker se covid-19 smatra kot uvožena bolezen, je opaziti strah med tukajšnjimi prebivalci.”

Bil je začetek februarja, ko je mlada Slovenka dobila potrditev pripravništva v mestu Varese. Ko se je sredi meseca selila, o vsej tej epidemiji še ni bilo govora oziroma je bila neka oddaljena stvar na Kitajskem. V treh tednih pa so se začele stvari zapletati. “Na začetku se mi je zdelo, da virusu nihče ne pripisuje prevelikega pomena. Potem se je začelo govoriti o hudi nalezljivosti, prišli so pozivi k previdnosti in umivanju rok, na koncu pa obvezno delo od doma. Počasen začetek ter zelo hiter konec, bi lahko rekla.” Priznava, da je tudi sama zamahovala z roko, nato pa je postala precej bolj pazljiva, a ne panična.

Podiplomski študent sinologije v Nandžingu na Kitajskem, kjer se življenje po več mesecih karantene in omejitve javnega življenje počasi vrača v ustaljene tirnice. Pogovarjali smo se o njegovem bivanju v karanteni v študentskem domu, o kitajski politiki v povezavi z njihovimi pristopi k omejevanju epidemije ter razmišljali o razlikah med vzhodom in zahodom.

Nataša Obermajer živi in dela v Antwerpnu. Zaposlena je v podjetju, ki se ukvarja z razvojem zdravil – predvsem za raka. Se pa ena njihovih ekip že ukvarja tudi s testiranjem seruma z okužbo novega koronavirusa. Po njenem bo to trajalo najmanj 12 mesecev. Kot farmacevtka se kritično sprašuje tudi o zdravstvenih sistemih po svetu. Vlade so namreč v paniki in želji po zaščiti okuženih z novim virusom v veliki meri pozabili srednjeročno planirati in tako morda povzročili več škode ostalim bolnikom.

Jasmino Takano je že v otroštvu, ko je večino svojega prostega časa posvečala gledanju japonskih animiranih risank, navdušila Dežela vzhajajočega sonca.

Anže Štupar je med njeno študijsko izmenjavo v Sloveniji spoznal Paragvajko, se zaljubil, nato pa skupaj z njo preselil v mesto Luque blizu prestolnice Asunción.

Ana Žigo na Otoku prebiva že dobrih deset let, a se še vedno čudi temu, da zaprejo ceste in šole že, če zapade pet centimetrov snega.

Živa je po nekaj letih v Avstraliji preuredila svoj uradni status. Po izteku delovne in počitniške vize je zaprosila za tako imenovano partnersko, ki ji omogoča bivanje tam pod pogojem, da dokaže pristnost svojega ljubezenskega razmerja z domačinom. Opisovanje intimnosti njune zveze neznanim pristojnim birokratom in predložitev vseh dokazil o resničnosti razmerja, kot so zelo osebna SMS sporočila ipd., je bila ena najbolj nenavadnih in tudi neprijetnih izkušenj, ki si jih je nabrala med spoznavanjem Avstralije. To pa je že pred izselitvijo iz Slovenije prečesala po dolgem in počez.

Učitelj smučanja je zadnjih šest let redno letal z enega konca sveta na drugega.

Nika se je pred dobrimi štirimi leti preselila v Katalonijo k svojemu partnerju, ki ga je spoznala, ko je bil na študijski izmenjavi v Sloveniji.

Direktor izpostave podjetja avtomobilske industrije v Suzhouju te dni igra vlogo kriznega menedžerja na daljavo.

Skoraj natanko pet let potem, ko smo v oddaji gostili Dušana Repiča, ki je na Baliju ustanovil potapljaški center, smo h klepetu povabili njegova naslednika.

Ker ima Birminghama “poln kufer” polni kovčke in se z vmesnim postankom na Novi Zelandiji vrača v Slovenijo.

Nekoč oglaševalka, danes pa lastnica podjetja, ki se ukvarja s prodajo kozmetike.

Anja Catherine Limon je v približno enakem deležu Slovenka in Angležinja. Po študiju pri nas in na Otoku je pristala na "tretjem" koncu Evrope – v Berlinu.

Kaja Doupona že šest let živi na Švedskem, tja se je po končanem študiju komunikologije odpravila študirat matematiko. Čeprav je nikoli prej ni marala!

Celjanka, učiteljica nemščine se je 100 let potem, ko se je na pot okrog sveta odpravila njena someščanka in ena največjih svetovnih popotnic Alma Karlin, odpravila po njenih stopinjah.

Filozofinja, teologinja in veterinarska tehnica se po šestih letih življenja v Carigradu z možem domačinom loteva novega življenjskega izziva.

Mateja Pavlič že deset let z možem živi v soparnem močvirju globokega juga Združenih držav, družbo jima delajo simpatično odbite evolucijske stvaritve.

Zarja Protner je novinarka in komunikologinja, ki večino svojega časa preživi na Facebooku.

Generativni fonolog se po letih preseljevanja z ene na drugo svetovno univerzo v Torontu prvič počuti domače.

Slavica Tucakov je pred dvema letoma Slovenijo zamenjala za Cardiff. Pustila je redno službo in se v Wales odpravila na avdicijo za glasbeno skupino. Avdicijo za mesto basistke je sicer prestala, a je nato sodelovanje padlo v vodo. A vendar: slab začetek, dober konec! Trenutno dela v Chapter Arts Centru, ki daje dom številnim umetnikom in ki so ga ob ustanovitvi – pred skoraj 50 leti – s koncertom podprli člani skupine Pink Floyd. Tudi z glasbo se ukvarja, med drugim je nastopala z zasedbo Kosheen.

Poleg naravnega bogastva ozemlja, na katerem bivamo, smo si Slovenci in Novozelandci podobni tudi po življenjskem slogu.

Luka Golež je bil v najstniških letih obetaven košarkar, a je namesto športne kariere zaplaval v akademske vode.

S prijateljem sta se tako pred nekaj leti v iskanju novih izzivov in močno željo po uspehu podala na pot do zvezd. Kot primerno izstrelišče v vesolje, ki ga krasijo zvezde svetovne estrade, odete v oblačila najmočnejših blagovnih znamk, sta izbrala London. Tam se je Jožef pogovarjal z velikimi imeni šovbiznisa, kot so Robert De Niro, Adriana Lima, Sophie Turner, David Schwimmer in Naomi Campbell. Slednja ga je samo s svojo prezenco in par besedami tako navdušila, da je pozneje spisal knjigo s protagonistko, katere osebnost temelji na njeni, za “Rossa iz Prijateljev” pa pravi, da je eden najbolj pristnih in priljudnih zvezdnikov, kar jih lahko spoznaš.

Fotograf in reportažni novinar zadnjih deset let prebiva v največjem južnoameriškem mestu Sao Paulo v Braziliji, kjer se po njegovih besedah zaradi gneče, neprijazne infrastrukture, kaotičnih razmer v prometu ter socialnih razlik in kriminala ne živi prav dobro. Zato razmišlja o vrnitvi v Slovenijo.

Fotograf in reportažni novinar zadnjih deset let prebiva v največjem južnoameriškem mestu Sao Paulo v Braziliji, kjer se po njegovih besedah zaradi gneče, neprijazne infrastrukture, kaotičnih razmer v prometu ter socialnih razlik in kriminala ne živi prav dobro. Zato razmišlja o vrnitvi v Slovenijo.

Aprila Cotič Jasaitiene dela v valutni banki, kjer je zadolžena za komuniciranje s poslovnimi partnerji z Balkana. V baltski državi, ki ji je dolga desetletja vladal komunistični režim nekdanje Sovjetske zveze, povprečna bruto plača dosega manj kot osemsto evrov. Veliko je sive ekonomije; podjetja delavcem uradno izplačujejo minimalno plačo. Da bi državi plačevala čim manj prispevkov, dodatke k plačam podjetja urejajo z raznimi aneksi ali pa izplačujejo kar “na roko”.

Boštjan Božič z ženo Vietnamko prebiva v Vancouvru v kanadski provinci Britanska Kolumbija, a v glavnem meni, da se tako v Sloveniji kot na jugovzhodu Azije – če prezremo onesnaženost – živi bolje. Za Vancouver sicer pravi, da je »Slovenija v malem«: tako kot mi tam so zelo ponosni na to, da imajo na tako majhnem ozemlju gore in morje, radi se pa tudi primerjajo s sosedi Američani – tako kot mi z Avstrijci, pri katerih je trava vselej bolj zelena, plače so višje, najemnine stanovanj in davki nižji itn.

Gostja prve epizode nove sezone je Jasmina Gregor, ki je več let delala na luksuznih križarkah. O dragocenih izkušnjah življenja na ladji, bivanju v majhni sobici (praviloma brez oken), ter o skupni točki križarjenja in resničnostnega šova.

Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.

Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.

Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.

Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.

Posebna poletna izdaja Globalne vasi: Slovenija, (tudi) moja dežela! Gostimo športnike, glasbenike in druge posebneže, ki so sicer rojeni v tujini, a so za svoj dom – po takšnem ali drugačnem naključju – izbrali Slovenijo.

Magistra arabskih študij je v Kairu spoznala moža Mustafo. Nekaj let sta preživela v Londonu, nato pa se zaradi boljše kakovosti življenja v Sloveniji preselila nazaj v njeno rojstno vas.

Samo v obdobju študija je zamenjala sedem naslovov; izkušnje je nabirala na Finskem, Danskem, v Avstriji, Španiji (in Kataloniji) ter v Braziliji. Zadnjih nekaj let pa kot podjetnica v vinarskem turizmu dela na rodnem Dolenjskem. Ugotavlja, da lokalno okolje v večini primerov ne prepoznava vrednosti v tujini izobraženih “povratnikov”.

V novem nadaljevanju serije globalnih povratnikov gostuje zelo izkušena zdomka, ki je večino zdomskih dni preživela v Indoneziji. Polona Lupinšek je med drugim živela na Baliju ter študirala potisk na svilo, ki se imenuje batik. Po vrnitvi v domovino zime preživlja na Rogli, preostali del leta pa ob Soči.

Lea Rikato Ružič v času gospodarske krize v Sloveniji ni našla zadovoljivih ponudb za delo, se ji je pa že med študijem ponudila priložnost za delo v Birminghamu. Tam sta skupaj s partnerjem, prav tako Slovencem, preživela nekaj let, nedavno pa sta se (zlasti) v želji po tem, da otroku omogočita življenje v čim boljšem okolju, vrnila v Ljubljano. Birmingham Lei ostaja v lepem spominu, ki v številnih pogledih ruši predstave o sivem, vlažnem in umazanem (post)industrijskem mestu, v katerem lahko človek kvečjemu hodi od doma na delo in iz službe domov spat.

Poročila sta se v Sloveniji, potem pa kar hitro preselila v Orlando na Floridi. Mojca si je poiskala novo službo in z možem sta se odločila ostati v Združenih državah, vsaj dokler njuna sinova ne odrasteta. Tik pred vpisom starejšega v šolo pa sta si premislila, prvotni načrt obrnila na glavo in se vrnila v Slovenijo. Pri tem se je velikanska večnadstropna klasično slovenska hiša Mojčinih staršev izkazala za zelo dobrodošlo rezervo.

O manjšem mestecu zahodno od Amsterdama pravi, da ima vse, kar ponuja prestolnica – razen trum turistov. Po zaslugi številnih zelenih kotičkov se je Haarlem v zadnjih letih proslavil kot priljubljen cilj mladih družin, zato so najemnine in cene nepremičnin poskočile v nebo. Novopečena mamica izdaja tudi, koliko porodniške odsotnosti z dela ji je omogočil delodajalec, in zakaj je na Nizozemskem normalno, da otroka že pri štirih mesecih vpišejo v vrtec.

Takoj po srednji šoli je ušel v tujino: za izpolnitev pogojev za vpis na Univerzo v Kölnu se je v dveh tednih naučil nemškega jezika. Študijska pot, na kateri je doslej nabral kar tri magisterije (zdaj končuje še doktorat), ga je nazadnje pripeljala do Združenih držav, kjer sta se ustalila z zdajšnjo ženo, britansko potomko Nikaragovke in Čilenca. Zdaj živita v elitni soseski mesta Chevy Chase na robu Washingtona, kjer se že najnižje mesečne najemnine merijo v več tisočakih na osebo, a občasno vendarle občutita v zadnjih letih dobro utrjeno stigmo priseljencev v Trumpovi krasni novi Ameriki. Pravi, da se je kot Primorec že ob selitvi v Ljubljano v najstniških letih počutil tujca, a da ga to pravzaprav nikoli ni motilo, ker se je vselej gibal v narodnostno in kulturno pisanih krogih. Medtem ko nastopa za “ameriško smetano” in sodeluje z nekaterimi najuglednejšimi glasbeniki, hkrati glasno zavrača stališče, da je klasična glasba (izključno) domena premožnih slojev prebivalstva.

Po študiju fizike v Ljubljani je šest let delala doktorat v Brightonu v Angliji, pred nekaj meseci pa se je kot raziskovalka ugnezdila na Univerzi v Aucklandu. Poleg vesolja jo navdušujeta biotska raznovrstnost “presunljivo lepe” narave na Novi Zelandiji in kulturna pisanost prebivalcev: posebno vesela je številnih azijskih priseljencev, po zaslugi katerih si lahko tako rekoč kadar koli in kjer koli privošči grižljaj svoje najljubše hrane: sušija.

V olimpijsko mesto je Matic Gobec prišel kako leto po olimpijskih igrah. Pravi, da je Whistler po tem dogodku zelo drugačno mesto, postal je predvsem raj za petične goste. Enodnevni najem smučarskega učitelja recimo lahko stane tudi tisoč kanadskih dolarjev. In naš gost je v Kanado odšel kot učitelj smučanja.

Jan Groznik na podiplomskem študiju na Univerzi za znanost in tehnologijo na Norveškem raziskuje čistejše oblike pridobivanja energije iz zemeljskega plina. Kar nekaj časa pa je v zadnjih tednih preživel s slovensko odpravo smučarskih skakalk in skakalcev ter ji pomagal pri udomačitvi v Trondheimu.

Na študijski izmenjavi v Franciji je spoznal ženo, s katero sta nekaj časa živela v Sloveniji. Pred šestimi leti sta se – menda malo zaradi okoliščin, na katere nista mogla vplivati, malo pa tudi v želji po avanturi – preselila v hrupno Guadalajaro, drugo največje mesto v Mehiki.

Pravnika Mateja Goršiča je nekega dne ob poslušanju etnoglasbe tako ganila melodija finskega jezika, da se ga je odločil študirati: najprej v Sloveniji, nato pa se je preselil tja. Na koncu je pristal na obrobju Tartuja, drugega največjega mesta v Estoniji. Kot prevajalec in sodni tolmač tam dela zdaj že skoraj desetletje, a nima občutka, da bi ga Estonci po tem času zares sprejeli medse ter da je in bo najverjetneje za njih vedno tudi ostal tujec.

Pred dvema letoma je v rojstni kraj Mattija Nykänena odšla na obisk k fantu Špancu, ki je tam delal. Sama je ravno pisala magisterij iz morske biologije in pokazala se je možnost, da bi v zibelki finskega šolstva lahko vpisala doktorat. In je tam ostala. Po zaledenelem jezeru se Sara Hočevar zdaj do univerze vsak dan vozi s kolesom z zimskimi pnevmatikami. Finska ji je izjemno všeč, predvsem odnos do svetega prostora – knjižnice, ki se lahko po svetosti primerja celo s finsko savno.

Zlata maturantka Martina Fridl, nagrajena tudi na mednarodni filozofski olimpijadi, v srednjeveškem mestu York študira okoljske znanosti. “Zdaj, ko sem že nekaj časa v stiku z angleškimi domačini, sošolci in drugimi študenti, se mi morda zdi, da povprečen mlad Slovenec vendarle ni tako zaprt in v Slovenijo zazrt kot se mu morda zdi. Vedno bolj se namreč kaže, da imajo tudi angleški mladi zelo omejen pogled na svet oziroma primarno poznajo zgolj svojo kulturo, to, kar se dogaja zunaj, pa je morda bolj oddaljeno kot bi pričakovala.”

Primož Zalaznik je član Dunajskih filharmonikov in simfonikov, ki pravi, da ob skupinskih vajah dvakrat na dan še sam doma vadi – včasih tudi po štiri dodatne ure. Primož je tudi prvi Slovenec, ki mu je uspelo na avdiciji za Dunajske simfonike.

Je prevajalec, ki se ukvarja še s scenaristiko, občasni kolumnist, nekdanji radijec in sploh zanimiv lik. V slabih petih letih bivanja v Berlinu je Matjaž Juren Zaza zamenjal deset služb. Najprej je delal v klicnem centru, od koder je v neizprosnih delovnih pogojih za minimalno plačo prodajal stacionarne telefonske priključke – leta 2015. Nato je kar nekaj let delal kot vodnik t. i. pub crawlov, tj. nočnih pivskih pohodov po berlinskih beznicah v večjih skupinah.

Na igriščih v nakupovalnih središčih Abu Dabija opravlja funkcijo reprezentančnega in klubskega trenerja. “Hokej je atrakcija za ljudi, ki pridejo nakupovat. Ješ, gledaš hokej, nakupuješ, spet ješ in gledaš hokej. Skratka, zelo sodobno.” Aleksander Petrov je pred selitvijo seveda živel na Jesenicah.