Petkova centrifuga

Kako ob presežku nekulturnosti in arogance, ki se je zableščala v vsej svoji primitivnosti tudi ob interpelaciji ministra za kulturo, ki na primer ljudi, ki protestirajo, brezsramno označi za idiote, obdržati kulturno držo in ne zapasti v polarizacijo, cinizem in sarkazem? Komentar preteklega tedna je pripravil Gorzad Rečnik.

Če človek želi dnevno spremljati dogajanje v Sloveniji, lahko počne to samo v varnem zavetju orwellovskega kitovega trebuha. A trebušna stena postaja vse tanjša in slej ko prej bo počila, takrat pa bomo imeli na izbiro samo še ravnodušnost ali življenje. Tedenski komentar je pripravil Gašper Andrinek.

Po malo bolj optimističnem začetku tedna je sledil vrtiljak politične norije in družbenih nesoglasij, ki še tako stabilne posameznike lahko pripelje do roba obupa. V eni parlamentarni stranki so se odločili za novo konsolidacijo, v drugi so se odločili, da bodo brez kakršnihkoli sprememb prenovili stranko. Minister je napovedal skrajšanje policijske ure za eno uro, s čimer je hote ali nehote razgalil vso arbitrarnost tega ukrepa, a na koncu iz vsega skupaj tako ali tako ni bilo nič. Vsaj zaenkrat. Tako kot tudi zaenkrat ne bo še nič s protesti, čeprav je nekaj ur celo kazalo, da v bistvu so dovoljeni. Skratka - vsi značilni pojavi pandemskega leta v enem tednu. Centrifugo vrti Jan Grilc.

Danes ni najpomembnejše samo vprašanje raznovrstne radikalizacije v družbi, pač pa tudi način, na katerega se posamezniki radikalizirajo. Družbena omrežja so pri tem zaradi svoje mobilizacijske moči temeljito spremenila dinamiko procesa radikalizacije. Krizne razmere, izredna in bolezenska stanja kot je pandemija te procese še pospešujejo.

Nekaj zaveznikov vlada v boju proti Zlu ima, ostale "bratovščina" – kot v Gospodarju prstanov – najde po poti. Od dreves do, če je treba, plevela.

Tatjana Pirc vabi vse pravne in fizične osebe, da v skladu z odlokom o poslušanju Vala 202 vstopijo v mehurček Petkove centrifuge.

Matematika je eksaktna veda in 42 nikoli ne bo 46 – ampak dokler se naslednji teden ne preštejejo glasovi na tajnem glasovanju, še vedno lahko vsak šteje po svoje. Če bi Ježek živel v naših časih, mu zlepa ne bi zmanjkalo štrene – tako smo v predpustnem tednu šteli banalne ministrske norosti, lažne pozitivne hitre teste, sedemdnevno povprečje okuženih, hospitalizirane, pa tudi število ukradenih defibrilatorjev. Komentira Aleš Smrekar.

Šolska torba je pred zaprtimi šolskimi vrati dobila nov simbolni pomen, postala je sredstvo protesta. Medtem pa testirajo učiteljice in učitelje s testi, ki dajejo lažne rezultate. Kot da bi se v glavah vladajočih zataknil refren Pink Floydov "We don't need no education", a tam povsem zgrešil svoje bistvo.

Človek bi na prvi mah pomislil, da pandemija ni najbolj posrečen čas za vse večjo konkurenco, a spomnite se na razvpito francosko anekdoto, ko je usoda hotela, da so kar trije peki odprli svoje butike v majhni pariški ulici.

Iz Bele hiše sta se izselila Donald Trump in vedno manj naša Melanija, svet pa se po ameriških volitvah in po začetku cepilnih akcij proti covidu-19 počasi vrača v ustaljene tirnice. Le pričakovanja glede sprememb pri vladanju v Sloveniji so ostala le pričakovanja. Bolj resnično pa je odpiranje šol, trgovin in dejavnosti pri nas, saj število okuženih sicer zelo počasi, a vendarle pada.

Vlada napoveduje, da bo zaradi epidemije znova popolnoma zaprla javno življenje, opozicija vlaga nezaupnico, državljane mineva potrpljenje. Upanja, da se bo z novim letom nočna mora leta 2020 končala, je vse manj. O vojni za cepiva, o neslavnih rekordih, ki jih dosega Slovenija, o političnih spopadih in tudi o odhodu Donalda Trumpa, v novi Centrifugi.

Teden za nami bo odmeval še dolgo, zelo verjetno bodo o njem v kakem učbeniku brali tudi naši zanamci. Redkokateri dogodek je svet tako osupnil, kot vdor Trumpovih privržencev v Kapitol. Združene države, ki so pregovorno imele nekdaj demokracije za izvoz, niso zmogle izpeljati osnovne demokratične postavke, torej mirnega prenosa oblasti po volitvah. A tak stavek pove ravno toliko kot splošno obsojanje nasilja. Kajti vdor v zgradbo kongresa ima jasne dejavnike in znane akterje. V Sloveniji medtem redno prebiramo Uradni list, kjer so objavljeni aktualni odloki slovenske vlade, celotna slovenska politika pa je tudi v pričakovanju prebiranja revizije Računskega sodišča glede nabave zaščitne opreme zaradi epidemije. O vsem tem v komentarju in pregledu tedna razmišlja Nataša Štefe.

“Najlepša jutra so zjutraj,” je nekoč zapisal pokojni poet Ivan Volarič Feo, ki nam pomaga prebijati se čez serpentine težkega leta. Politiki se prepirajo naprej. Ukrepi so nujni, a nekonsistentni. Odpiranje šol in vrtec je ob apatični ministrici in slabi epidemiološki sliki nejasno. Vladavino prava si z umetniško svobodo po svoje interpretirajo tako politiki kot nekateri "uporabniki." Kot da vse skupaj v 2020 že ni bilo dovolj zahtevno, je Hrvaško prizadel še drugi močan potres v nekaj mesecih, ki pa je tudi dokazal, da solidarnost med ljudmi še ni izumrla. Zato ne kaže obupati. Nekega jutra se bo, prosto po Vladu Kreslinu, vendarle zdanilo. Glave se bodo ohladile. Solze se bodo posušile. Srečno!

Božična centrifuga je že po tradiciji podložena z obilo cingljanja. Eni ga komaj čakajo, drugim občasno preseda. Še nikoli pred letošnjim letom pa nismo posumili v njihovo dvoznačnost: nam cingljajo zvončki ali navčki?

Nova normalnost je s seboj prinesla marsikaj, česar se ne bi smeli tako hitro navaditi. Znašli smo se v grozljivki, kjer poteka sistematično uničevanje kulture, medijev in avtonomnega novinarstva. Kjer nas prepričujejo, da je Zemlja ploščata, čeprav vsi vemo, da ni. V grozljivki, kjer vojska toži pevko, ki se ji v bran mora postaviti akademska sfera, ki pa jo tudi toži največja koalicijska stranka. V grozljivki, kjer smo pozabili na okolje in pozabili, da je to naša največja skrb. V grozljivki, kjer so študentje (končno) ugotovili, da drobtinica 150€ za marsikoga ni dovolj. V grozljivki, kjer vladajo teorije zarote in načrtna razgradnja zaupanja v znanost. V grozljivki, kjer vsako noč v Ljubljani skoraj 50 ljudi spi na prostem. Božično grozljivko s podlago Ludwiga van Beethovna pripoveduje Gašper Andrinek.

Že od marca nam zapoveduje in nas omejuje. Morda pa nas na koncu reši cepivo, ki naj bi učinkovito ustavilo širitev okužb s koronavirusom. Tedensko dogajanje je v Petkovi centrifugi opral Tomaž Gerden.

Če hočeš zmagati, ne smeš izgubiti. Včasih smo ga brali, ne enkrat, stokrat, zdaj v tem stripu živimo. Ekipi Petkove centrifuge sta se ta teden pridružila novinarka Tatjana Pirc in legendarni Alan Ford.

O tem politično-družbenem kavlju 22 govori današnji pregled tedenskega dogajanja. Pa tudi o tem, če so oklepniki orožje ali ne. Centrifugo vrti Tadej Košmrlj.

Slikovita prispodoba v naslovu dolgoletne petkove oddaje na Valu 202 pove na kratko vse o njeni vsebini. Med kronističnim registriranjem dogodkov avtorji po pomembnosti in svoji presoji izločijo in ožamejo bistvo.

Okoliščine, v katerih smo, so pravzaprav uresničitev sanj totalitarnih režimov, saj lahko sistemsko uresničujejo svojo agendo, ki bi bila v normalnih okoliščinah politični samomor, meni klinični psiholog, dr. Aleksander Zadel. Sicer pa smrtonosni objem koronavirusne bolezni 19 še vedno ne popušča. Trump odhaja, trumpizem ostaja. Neumorno vztraja tudi "maršal Tvito", medtem pa slovenski individualni športniki navdušujejo in osvajajo nove lovorike.

Amerika in Slovenija si postajata vse bolj podobni. Ne po vojaški, politični ali ekonomski moči. Podobni si postajamo tudi v političnem delovanju in dojemanju političnih realnosti. Zato ne preseneča, da je naš premier v ameriškem predsedniku Trumpu prepoznal sorodno dušo in mu kot edini voditelj namenil svojo podporo in celo predčasne čestitke za zmago, ki jo je Trump ravno tako predčasno razglasil. Medtem ko negotovo stanje na drugi strani luže spremljajo neprijetni prizori protestov in političnih razhajanj, ki spodkopavajo trdoživost ene najstarejših predstavniških demokracij na svetu, pri nas nepredvidljiva epidemiološka slika povzroča vse večji družbeno-politični kaos. Centrifugo vrti Aleš Kocjan.

Teden, ko naj bi zadnjim dvomljivcem in ignorantom ter upornikom brez razloga postalo jasno, da gre zares in se nam piše zelo slabo. Komentira Aleš Smrekar.

Ko se v nekaj dneh z nagovori državljanom oglasita predsednika države in vlade, za njima pa še ključni ministri, je jasno, da nas politični vrh pripravlja na slabe novice. Ko je ključno sporočilo, da so razmere resne, da pa bomo "skupaj zmogli", je to že zanesljiv znak za alarm. Zdaj gre zares. Zelo zares. Centrifugo vrti Tanja Starič.

Mogoče bi angleški pisatelj Douglas Adams, če bi doživel dogodke leta 2020, spremenil načrt uradniških Vogonov za uničenje Zemlje, kot se je to zgodilo v Štoparskem vodniku po galaksiji, ki je izšel pred 41 leti. Tako pa se je nekaj mučnih mesecev po nesrečnem prenosu novega koronavirusa z netopirja na človeka zgodil ta teden. V Sloveniji. "Gre za to, da lahko sami največ naredimo za svoje zdravje, za naše bližje. Ukrep je zelo preprost: higiena rok in kašlja, ne dotikajte se obraza, kašljajte v rokav, nosite masko in vzdržujte razdaljo metra in pol. Če storimo samo to, smo naredili ogromno." - specializant infektologije Federico V. Potočnik Če samo en teden intenzivno spremljate novice iz Slovenije in sveta ter ste poleg tega močno vpeti na vseh družabnih omrežjih, kjer sledite kvazi vplivnežem in politikom, lahko mirno potegnete črto in rečete, da smo planet globoko zavozili. Zgovoren je že podatek, ki ga je ta teden na mednarodni dan umivanja rok posredoval Unicef - umivanje rok z milom še vedno ostaja nedosegljivo trem milijardam ljudem po vsem svetu. Za vse bomo plačali, tudi za to, da se naši svetovni voditelji še vedno ne zmorejo dogovoriti o podnebnih ciljih. Sicer pa še enkrat: maske, umivanje rok in distanca, drugače pa, samo brez panike.

Če bi pobrskali po arhivih te oddaje, bi težko našli kakšno, v kateri ni omenjeno zdravstvo. Več deset let podhranjenosti – kadrovske in tiste v zgradbah, neurejeno financiranje in nabava, nejasni normativi … še bi lahko naštevali. Res pa je tudi, da na svetu ni zdravstva, ki bi zmoglo zaustaviti epidemijo brez sodelovanja državljanov in brez odgovornosti, ki je ključna beseda tudi za ta teden pogosto nastopajočega premiera. Zafrkavanja je konec, vrag je vzel šalo … je povedal premier, takoj ko je odgovornost preložil na neimenovano manjšino in pripisal krivdo osrednjim medijem v državi. Krivca je pač treba najti, gre za psihološko strukturo delovanja. Tudi ta ni nepomembna v teh razmerah. Prav tako ključne so kapacitete v zdravstvu, predvsem kadrovske.

Da nam vse, kar se dogaja, ne bi preveč dvigalo temperature, nam jo bodo odslej merili. V tokratni Centrifugi pričakujemo tudi ekskluzivno javljanje ameriških predsedniških kandidatov, ki bosta komentirala nedaven izpad v slovenskem parlamentu.

Kar podvizati se je bilo treba pri tokratnem tedenskem komentarju. Ne zato, ker bi bil teden nabit s pomembnimi novicami, ampak zato, ker so sicer redke upoštevanja vredne novice vredne širše razlage.

Preverjamo, ali nam kaj živega v osončju dela konkurenco. Menda so v oblakih okrog Venere mikrobi. Še dobro, da smo jim, če res obstajajo, in tudi tujcem, ki nas kritizirajo, z našega zeleno-rdeče-rumenega otoka sreče na tretjem kamnu od Sonca požugali: "Preden nas ocenjujete, se najprej naučite slovensko." Ko pozorno gledamo naokrog in navzgor, lahko vidimo marsikaj. Tudi to, da je strop vhodne avle ljubljanskega Kliničnega centra obložen z velikimi krožniki iz pločevine, ki spominjajo na ženske prsi, kar pri obiskovalcu ustvarja občutek, da je vstopil v varno zavetje, kakršno dojenčku ponuja materino naročje. "Iščemo varno zavetje. Selitev na Venero za zdaj še odpade," pravi avtorica Tatjana Pirc.

Slovenija je obarvana rumeno, kar je iz športnega zornega kota dobro, pri semaforju korone, ko se utegne rumena kmalu ugasniti in zasvetiti rdeča, pa malo manj. Tokratno Petkovo centrifugo pa začinimo še z različnimi teorijami zarote, ki so jim krizni časi nataknili krila.

Impresivna družba po nazivih, manj impresivna po mednarodnem ugledu nam je v idiličnem okolju slovenskega turističnega bisera naslikala podobo krasnega novega sveta, ki ga v naši državi vse bolj udejanjamo v mislih, besedah in dejanjih. V tem čudovitem družbeno-političnem okolju spet dobivajo domovinsko pravico zdrava pamet, domačijsko upravljanje javnih zadev, medijske organizacije vprašljivega slovesa, populistični imperativ pa postaja v politiki nov in celo zaželen demokratični vzorec. Čas je, da gremo po sledi tega družbenega napredka tudi v Sloveniji. Zatorej »Živela Slovenija« je vzkliknil naš madžarski kolega Viktor Orban.

Resnica naj bi bila (po najbolj splošni definiciji) pojem, ki pomeni ujemanje izjave z dejstvi oziroma z realnostjo. Če torej hočemo bolj prijetno resnico, je treba le nekoliko modulirati vhodna dejstva. Posledično seveda dobimo več resnic. V sistemu, ki ga trenutno živimo, pa je dodatna ponudba dobra stvar.

More (hrv.) ali more (sl.) ali more (ang.) – tu je kleč! Tale tedenska centrifuga bi morala biti prva po obdobju kislih kumaric in pasjih dni, taka, ki bi nas postopno vračala v vsakdanjo rutino – če bi ta od marca 2020 sploh še obstajala. Pa očitno ne več. Nekdaj so bili namreč tole dnevi, ko so starši šolarjev že imeli pogrizene nohte od šolskih nabav in razmišljanja o tem, kako bo, ko bo treba na hitro spet v šolo. Zdaj pa jih najbolj skrbi, da se čas do odhoda v šolo ne bi kaj podaljšal.

Tombola življenja se igra ne glede na to, kje na svetu ste. Vsakemu je naklonjena drugače. Tombola Centrifuge pa tokrat ni bila naklonjeni ministrici Aleksandri Pivec, ki do konca redakcije te oddaje še ni odstopila, ostalim regijskim samodržcem,izstrelitvi ruskega cepiva Sputnik, potapljajočem se tankerju na Mavriciju in nešteto drugim novicam, ki ste jih skoraj zagotovo zamudili. So pa na tomboli zadeli samoržci nove šole, ki se jim očitno toži po starih časih, zapakiranih v celofan. Tako tombolo kot centrifugo sta vrtela tonski mojster Gašper Loborec in novinar Gašper Andrinek.

“In kaj drugega je svoboda, če ne drobec vas samih, ki ga hočete zavreči, da bi postali svobodni?” Tako je nekoč zapisal Kahlil Gibran, pesnik in filozof iz Libanona, kjer je močna eksplozija porušila praktično polovico prestolnice Beirut. Apokaliptičnost katastrofe bo le še poglobila politično in gospodarsko krizo v nekoč Švici Bližnjega vzhoda. Eksplozivnost poletja ne pojenja na domači politično-družbeni sceni. Ministrica za kmetijstvo z direktorji, vinarji, župani, hotelirji in penzionisti polaga račune, predsednik vlade avgusta tradicionalno osvaja alpske vrhove, v dolini pa ga njegova ekipa tvita in retvita brez prediha. Država med prijatelji in lobisti išče varne 5G standarde, mimogrede pa financira destilacijo vinskih presežkov in kurjenje zaplenjene konoplje. Optimistični sta vsaj mariborski pisateljski legendi. Drago Jančar je prejel avstrijsko državno nagrado za evropsko književnost. Verjame, da kriza vendarle ne bo povsem spremenila naših življenj. Tone Partljič pa ob 80-letnici še naprej upa v svobodo, čeprav jo intimno najde samo na praznem listu papirja. Avtor: Luka Hvalc

Smo v petem mesecu novega štetja. Štetja okužb, žarišč, zbolelih, hospitaliziranih, prebolelih. Peti mesec nenormalne normalnosti. Živimo v obdobju umetnikov interpretacije, ki naj ob svojih polpolnih in polpraznih kozarcih še naprej ugotavljajo, ali je Mars naša prihodnost ali preteklost. "Če bo uzakonjeno zavijanje pri rdeči, bo zmagal tisti, ki bo najglasneje trobil."

Po petih dneh pogajanj so voditelji sedemindvajsetih evropskih držav dosegli dogovor o sedemletnem proračunu unije in skladu za obnovo. Kompromis je dosežen, če so z dogovorom vsi ali malce nezadovoljni, ali pa če so vsi zadovoljni. Po tokratnem evropskem vrhu se je, kot za zdaj kaže, zgodilo to zadnje. Zmagovalci so vsi. Prvič naj bi bil dogovor o proračunu povezan s podnebnimi cilji in s spoštovanjem vladavine prava. Potem pa so interpretacije različne … in tudi sprenevedanja. Sprenevedanje madžarskega premiera Viktorja Orbana in druščine ter sprenevedanja Evropske unije – z jedrnimi, varčnimi ali kakor jim želite reči – članicami na čelu, ki ostaja v primežu politične impotentnosti. Komentar je pripravila Nataša Štefe.

Obramboslovec Janša je uspešen strateg, odpira fronte drugo za drugo tako, da zmede svoje politične nasprotnike in ti lahko samo tavajo od enega do drugega odprtega spopada, nepripravljeni na dobro premišljene poteze druge strani. Javna razprava o spremembah medijske zakonodaje, ki je ta teden dvignila največ prahu, je zdaj podaljšana do 5. septembra, ampak v tej vojni z mediji, ki jo je predsednik vlade napovedal že v začetku maja, strokovna javnost in argumenti nimajo vloge – tako kot tudi skorajda na vseh drugih bojiščih, gradbiščih. Samo upamo lahko, da se bo med počitnicami, ki se za parlamentarce začenjajo ta konec tedna, prah z gradbišč toliko polegel, da bo slika postala bolj jasna in bodo spregledali tudi tisti poslanci, ki še imajo zdravo kmečko pamet in razmišljajo s svojo glavo.

Slovenija in tudi številne druge države se soočajo povečanjem števila okužb s koronavirusom. Komaj smo se navadili na bolj omiljene ukrepe, se bomo verjetno morali spet na bolj trde metode za preprečitev širjenja te nadloge. V Srbiji so zaradi takih ukrepov in tudi splošnega nezadovoljstva z oblastjo izbruhnile demonstracije. V oddaji lahko slišite glasbo znanega italijanskega skladatelja Ennia Morriconeja. Žal z razlogom, kajti ta teden se je v 92- letu starosti poslovil s tega sveta. Njegov rojak, z oskarjem nagrajeni režiser Paolo Sorrentino, je ob njegovi smrti povedal nekaj toplih besed o tem glasbeniku. "Moriccone je bil eden od redkih genijev, ki jih je imela ta dežela , to ve vsak. Bil je zadržana, skromna osebnost. Zaradi tega je bil še bolj poseben, kajti lahko bi govoril o svojih velikih dosežkih, a je raje ostajal v ozadju. To je v teh časih redka lastnost." Res, skromnost v teh čudnih časih ni zaželena. Teden komentira Tomaž Gerden.

Ta teden smo od italijanskih policistov izvedeli, da uporabnike sintetičnih drog v Evropi zalagajo skrajneži islamske države. Dolgotrajna uporaba amfetaminov med drugim povzroča poškodbe notranjih organov in možganov, kaj pa džihadisti še primešajo zraven, je prepuščeno njihovi kruti domišljiji, za katero vemo, da nima meja. Brez meja pa je tudi, sicer veliko prijaznejša, morda celo preveč, domišljija predsednika Pahorja, ki se je ta teden z vlakom odpravil na Madžarsko. Medtem pa so Madžari postali lastniki še enega medija v Sloveniji, ki je padel v roke oligarha, ki je tesno povezan z vladajočo stranko Fidesz, katere predsednik ima zelo rad zemljevide velike Madžarske. Toda v Sloveniji se je dogajalo tako veliko, da za dogodke izven meja v Petkovi centrifugi ni prostora. Tedenski komentar dogodkov je pripravil Gorazd Rečnik.

Nekje med topovi, virusi in sajenjem rožic se zadnje čase vijejo slovenske stezice. Preventivno ograjeni Kongresni trg je bil ob državni proslavi priča politiki 20.20. Neue Politische Kunst, nova politična umetnost*, politična umetnost možnega, pod krinko dnevnih provokacij in izrednih razmer, išče predvsem prostor za ozke interese. In bolj ali manj uspešno zamegljuje resnično pomembna polja razprave.Protestniki so uporniške moči strnili pod Prešernovim obličjem. Večina udeležencev alternativne proslave, tudi za njeno politizacijo so s svojo prisotnostjo poskrbeli nekateri opozicijski politiki, je nezadovoljna z državo in vlado. Med alternativce so se pomešali samooklicani patrioti v rumenih jopičih. Z očitnim namenom provokacije in z iztegnjenimi tetoviranimi desnicami nekaj jeznih fantov. Avtor: Luka Hvalc

S pomočjo starih dobrih slovenskih pregovorov se spominjamo dogodkov preteklega tedna.

Ne morem dihati! Pretresljiva prošnja temnopoltega Georga Floyda, ki se je pod kolenom policista zaman boril za življenje je bila očitno neke vrste sprožilec. Ne samo v Združenih državah Amerike. Na ulicah svetovnih prestolnic so se v minulih dneh zbirale množice ljudi, ki očitno čutijo, da ne morejo več zadihati s polnimi pljuči. Od kod prihaja vsa ta jeza? V Petkovi centrifugi analizira Tanja Starič.

Epidemije je uradno konec, vendar previdnost ostaja v veljavi. Življenje pod slovenskim nebom se normalizira. Gospodarstvo išče poti okrevanja, ohranjajo pa se stare politične delitve kot tudi vztrajanje na okopih; tako znotraj parlamenta kot zunaj njega. Tudi o tem v tokratni Petkovi centrifugi.

V šolskih in poslanskih klopeh je spet živ-žav. Malo z maskami in ukrepi, malo pa ne. Čeprav je uradno epidemije konec, konca koronaukrepov še ni na vidiku. Pravzaprav se zdi, da je kriza le na področjih, kjer je tako lažje in bolj priročno.

Potem ko smo prvi najavili konec epidemije, bi lahko nastopil tudi čas za umiritev. A te so bili po dveh turbulentnih mesecih kroženja koronavirusa in nove vlade deležni le v vladni koaliciji, kjer so strnili vrste in ugotovili, da so bile vse špekulacije o rekonstrukciji vlade in odstavljanju ministrov odveč. Državljani pa duševni mir še iščemo vsak na svoj način. Nekaj tisoč jih denimo ob petkih kolesari po ulicah in trgih slovenskih mest ter na ta način neguje svoje dobro počutje. Da ne izgubimo moralnega kompasa, nam k sreči predsednik vlade nenehno sporoča, kaj je prav in kaj narobe. Zato verjamemo, da bomo tudi državljani kmalu deležni pomiritve in sprostitve, denimo v slovenskih turističnih biserih, kjer bomo lahko izkoristili velikodušno podarjene turistične bone … za katere bo vlada naposled račun poravnala z našim denarjem. Centrifugo vrti Aleš Kocjan.

V loncu poleg tistega, v katerem se že 30 let kuha žaba, se 30 let kuha tudi mula. In kdor je morebiti mislil, da se bo mula skuhala prej kot žaba, prav veliko o razmerah v Sloveniji ne ve. Centrifugo vrti Tadej Košmrlj.

Treba je priznati, da je tale zadnji teden, čeprav se je začel delavsko praznično, prinesel več novega v naše opustošeno življenje - kot prej ves mesec. Več pa v tokratni Centrifugi na Valu 202. Teden je opral Damjan Zorc.

Dneve virusov, mask, upora, medijev in dela je oprala Tatjana Pirc.

Vsi očitki novinarjem o nepravilnostih, nedemokratičnosti, negospodarnosti in o mastnem služenju oziroma vojnem dobičkarstvu so do zdaj vedno doživeli ostre protinapade tako vodilnih kot njihovih privržencev, resničnih in namišljenih. Zdaj so postali realnost. Teden komentira Gašper Andrinek.

Kar malo utrujeni smo že od govorjenja o koronavirusu. Papež Frančišek je v velikonočnem nagovoru še posebej omenil mrtve, njihove svojce, bolne in požrtvovalno zdravstveno osebje, ki se bori s koronavirusom. Morda se zadeve že malo premikajo na bolje, a treba bo še potrpeti. V soboto pa je dotrpel priljubljeni upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran.

Epidemija se, upamo, počasi umirja, vlada pa že z vso silo odpira ideološke fronte. Se še spomnite zagotovil, da bo ta vlada morala stati na vsebini, ne na ideološkem izključevanju?! Mesec po tem Urad vlade za komuniciranje že piše depešo, ki se tri desetletja po prvih večstrankarskih volitvah še vedno vrti okrog večne teme največje politične stranke – mrež nekdanjega komunističnega režima. Kot da bi se del politične elite zataknil nekje v času, času, iz katerega izhaja sam. Tarča depeše so mediji, v prvi vrsti z javnim servisom, katerega oddajo pravkar poslušate. Centrifugo vrti Gorazd Rečnik.

Vsi si prizadevamo, da bi z upoštevanjem navodil strokovnjakov, ukrepov za zajezitev širjenja tega nevidnega sovražnika z imenom COVID 19, ostali negativni. Zdravi torej. Ampak v teh prizadevanjih, mogoče tudi zaradi samoosamitve, ki po začetni družinski idili že prinaša številna trenja, ne smemo pozabiti, da ostati negativen velja samo v boju proti koronavirusu – in da bomo lažje virusno negativni, če bomo človeško pozitivni. Centrifugo vrti Aleš Smrekar.

Drugi teden epidemije covid 19 preživljamo na bojnih črtah – na prvi so tisti, ki se borijo za življenja, na drugi smo državljani v izolaciji. Vlada skuša z dvema milijardama evrov povrniti zaupanje gospodarstva in ljudi, ki ne vedo, od česa bodo živeli. Petkovo centrifugo vrti Tanja Starič.

Za nami je prvi teden drugačnega življenja. Poteka po scenariju, ki se ga ne bi sramovali niti največji avtorji znanstvene fantastike. Legendarni Miki Muster je leta 1971 objavil strip z naslovom Skok v prihodnost. Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik potujejo v leto 2020, v katerem ljudje nosijo maske. Oziroma upajo, da jih bodo lahko. Načeloma bi morali v času koronavirusa vladi zaupati, da dela najbolje za državljane. In da nima drugih motivov. A normalno je, da smo do nje tudi kritični. Poleg tega ima nova vladna ekipa v izrednih razmerah tudi težave s komunikacijo. Do določene mere je to razumljivo in vredno tolerance, a zdrsi niso samo organizacijske in situacijske narave. V novih razmerah so na veliki preizkušnji vsi odnosi, od tistih zasebnih do najširših družbenih. A življenje teče naprej. Tudi s svojimi človeški usodami. Poslovil se je legendarni slovenski igralec Peter Musevski, eden največjih originalov slovenskega filma. Avtor: Luka Hvalc

Leto 2020 bo eno tistih let, ki si ga bomo na planetu zapisali v kolektivni spomin in zgodovino. Po dolgih letih, celo stoletjih, smo soočeni z epidemijo globalnih razsežnosti, katere posledice so zelo nepredvidljive, a kot kaže ob ustreznih ukrepih vseeno obvladljive. Ali premoremo dovolj empatije, solidarnosti in samodiscipline, da pomagamo pri naporih za zajezitev virusa? Kaj pa tisti, ki prevzemajo krmilo države – imajo dovolj politične modrosti in zrelosti, da ne bodo podlegli skušnjavi in izredne razmere izkoristili za dosego do zdaj neuresničenih političnih ciljev in projektov?

Živimo v časih, ki bodo zagotovo spremenili dinamiko naših življenj, in v katerih bo še kako prav prišlo razumevanje latinskega pregovora, da je več vredno premišljeno delati kot razburjeno misliti. Tedenski komentar dogodkov je pripravila Nataša Mulec.

Kako bi ljudje še lahko zaupali državnim institucijam, tudi če jih, vsaj nekatere, vodijo strokovnjaki, če pa iz tedna v teden, na vsakem koraku izgubljajo vero v iskrenost politike. Skupaj z maskami so v torek pri nas padle tudi mnoge, pred zadnjimi volitvami izrečene besede. Pravijo, da nesreča nikoli ne pride sama – za Covidom-19 bo prišla še nova, 14. slovenska vlada. Komentar dogodkov tedna je pripravil Aleš Smrekar.

Smo se od prejšnje Petkove centrifuge česa naučili? Še vedno smo polni morebitnih koalicij, domnevnih kriz in strašnih epidemij. Tedenski komentar dogodkov je pripravil Damjan Zorc.

Infodemija je epidemija informacij in dezinformacij, ki so namenjene ustvarjanju panike. Komentar dogodkov tedna je pripravil Gorazd Rečnik.

Panika, ki je zajela svet zaradi tujih in domačih epidemij gripe, bi morala v resnici biti manjša, saj je epidemija sovraštva veliko bolj nevarna in bi se morali nanjo odzvati resneje. Teden komentira Gašper Andrinek.

V naslednjih dneh bomo prav gotovo slišali marsikaj o tem, kako bodo prihodnji "najboljši prijatelji" delali za dobro ljudi in kako bodo izpolnili tudi tista pričakovanja, ki jih premier Šarec le s 13 zanesljivimi poslanci in ostalimi nezanesljivimi koalicijskimi "best frendi" pač ni zmogel. Toda; kaj če so vsi morebitni bodoči best frendi začeli prehitro sklepati račune brez glavnega krčmarja Janeza? Kaj če se Janezu v resnici ne ljubi prevzeti oblasti?

Kaj se dogaja? Smo varni? “To vam lahko zagotovim. Državljani so varni,” odgovarja višji kriminalistični inšpektor Taras Birsa v petem delu slovenske nadaljevanke Jezero, kar nas je po burnem dogajanju v hotelski sobi in na sobotnem kongresu Desusa vsaj malo pomirilo.

Teden je bil kot vsak poln človeški napak. A nekatere so bolj usodne kot druge. Iranski človeški napaki je gotovo pripomogel tudi sistem, v katerem je lojalnost pred strokovnostjo. Iranski režim se je posul s pepelom in napovedal kaznovanje odgovornih za sestrelitev. Ubitih v tragični nesreči pa nobeno prevzemanje odgovornosti seveda ne bo vrnilo v življenje. Napaka Irana, v katerem so ves teden potekali protesti, je bila, da ob napadu na iraško oporišče ni zaprl zračnega prostora, pa tudi začetno zanikanje in zavračanje krivde za sestrelitev ukrajinskega potniškega letala. Večjo odgovornost bi morali prevzeti tisti, ki ne da napak ne delajo, ampak jih ne priznavajo. A nezmotljive najdemo po vsem svetu.

Ko si dobrih želja ob vstopu v novo leto še nismo do konca izmenjali, je počilo. Kaj bo dolgoročno prinesla ameriško-iranska manifestacija moči v Iraku, je težko napovedati, a dejstvo je, da nič dobrega, saj širjenje sovraštva še nikoli ni prineslo nič dobrega. Sovraštvo je čustvo, ki mori, pohablja, povzroča trpljenje in preganjanje. Ta hip se zdi, da je ostalo nekaj prostora za razum, a poznavalci razmer svarijo, da miru ne bo. Centrifugo vrti Nataša Mulec.

Medtem ko v Prekmurju v vodo skačejo pingvini, Hrvaška predseduje Evropski uniji in voli predsednika, Avstrija dobiva ekološko vlado s pravosodno ministrico Almo iz Tuzle, naš predsednik se bo morda sestal z Donaldom Trumpom (čakamo na stavniške kvote) in reševal podnebje z madžarskim kolegom. Eden izmed redkih, ki so brez prask preživeli turbo digitalizacijo zadnjih 20-ih let je Vladimir Putin. Upajmo, da novo leto ne prinaša tudi novih vojn, aktualni ameriški atentat na poveljnika iranskih elitnih enot Kasema Solejmanija bo težko minil brez povračilnih ukrepov. Bodimo nepoboljšljivi naivni optimisti in vsaj malo verjemimo Donaldu Trumpu, ki je napad pospremil z osamelo ameriško zastavo v tvitu in predhodno miroljubno vojno napovedjo na svoji novoletni zabavi. Tedenski komentar Luke Hvalca.

Prvi vrh pozno-decembrske kulminacije praznikov vključuje božič in praznik, katerega imenu smo morali dodati še ‘in samostojnosti’, da ga povprečen državljan lažje loči od onega drugega, junijskega državnega praznika. Kako smo, preden zakoračimo v 20. leta tekočega stoletja, praznovali zadnji cel teden leta 2019, pa v pričujočem komentarjem dogodkov tedna. Petkovo centrifugo vrti Tadej Košmrlj.

V naši majhni državici imamo zelo velik politični vrtec. V njega hodijo političarke in politiki, ki bi radi, da jih jemljemo zelo resno. In ta teden je vrtec dokončno dobil novo članico. Javnost je napeto spremljala sago o Angeliki, slovenski superjunakinji iz tujine, ki je začutila klic, da mora rešiti slovensko kohezijsko politiko. V političnem vrtcu se radi igrajo, pa tudi nagajajo si radi. Centrifugo vrti Gorazd Rečnik.

Vse in še več je bilo že večkrat prej videno in slišano, pričakovano … Vsak dan je pokalo, na srečo so bile to predvsem pasje bombice. No, kakor za koga. Petkovo centrifugo vrti Aleš Smrekar.

Vsakdo rad pogleda, kaj se dogaja v domači hiši, ta teden pa je bilo več pomembnega dogajanja na mednarodnem prizorišču. V Madridu se je začela podnebna konferenca, nova Evropska komisija pod vodstvom Ursule von der Leyen je 1. decembra začela uradno delati, v Londonu pa je bil vrh Severnoatlantske zveze. Pri nas so po zapletih sprejeli proračuna za naslednji leti. Kar naenkrat je počilo v Britofu. Na srečo ali nesrečo je bilo le šest ranjenih, razneslo pa je plin, ki se je zbiral v vodovodnem jašku. Praznovali smo prvih sto let naše prve visokošolske ustanove: ljubljanske univerze.

Sreča je kot zdravje, vsak je sam odgovoren zanjo, hkrati pa so odločujoče tudi razmere, v katerih živimo. Ker imajo zadnji dve desetletji različni indeksi, ki merijo stopnjo sreče v Sloveniji, pozitivno rast, se zdi, da smo pri nas vse bolj srečni. Morda je k temu pripomoglo tudi članstvo v Evropski uniji, ki je v tem tednu dobila novo vladajočo garnituro z Ursulo von der Leyen na čelu. Nova komisija je dobila presenetljivo veliko število glasov, vendar bo kljub visoki podpori krmarila na spolzkem političnem terenu številnih interesov in rigidnih pravil. Teden komentira Miha Švalj.

Kljub rekordnosti proračuna ostajata ujeta tako v varčevalno naravnanost po zadnji krizi leta 2008 kot v pričakovanje nove krize, kdo ve, kdaj. Vsem skupaj malo več, brez da bi se kaj zares spremenilo in s pomanjkanjem politične domišljije. Na področju starejših sicer 1 : 0 za Alenko Bratušek proti Karlu Erjavcu za smešen dvig uskladitve vseh pokojnin; a starejši in področje dolgotrajne oskrbe ostajata politično spregledana, tako kot se najstniku zdi, da nikoli ne bo star.

Pripadniki Štajerske varde želijo braniti državno mejo, njihove notranje meje med fantazmami in resničnostjo pa so padle že zdavnaj. Kaj bi se zgodilo, če bi kdo od teh, ki zdaj patruljirajo ob meji, nenadoma prepoznal klic, da mora pomagati kadrovsko podhranjenim inšpektorjem in se zamaskiran postavil pred trgovino in prežal na kupce brez računa? Verjetno bi hitro prišla policija. Če ne drugo, bi tako dejanje razumeli kot glasen klic na pomoč, ki zahteva nujno obravnavo v najbližji psihiatrični ustanovi. Zakaj potem nihče ne prepozna klica na pomoč, ko se posameznik pridruži paravojaški skupini in si z zračno puško na rami domišlja, da pomaga vojski in policiji? Petkovo centrifugo vrti Gorazd Rečnik.

To je bil znova teden velikih in malih zgodb. Zunajzakonsko zvezo sta prekinila vlada in Levica, začenja se težavno politično obdobje. Internetne trole pa je razjezila novica, da bodo na nekaterih semaforji po novem namesto možakarjev v hlačah – deklice v krilih.

Bi radi dobili kredit? Kredite imamo le za bogate in site. V oči pa še bode, da je preveč viharjev v kozarcu vode. Položaj je resen, zato Marko Brecelj zapoje Kekčevo pesem. Centrifugo vrti Tatjana Pirc!

Vsak je po svoje ujet med zidovi, razlika je edino v tem kakšen razgled imamo in kdo nam vlada. Komentar tedna je pripravil Gašper Andrinek.

Prepiri, manipulacije in špekulacije so del ne le slovenske, ampak tudi svetovne politike. To je pač realnost, ki ji ne uide nobena politična garnitura, a ko politična elita zaradi takšnih in drugačni zgodb, predvsem pa neporavnanih računov, začne spodjedati atribute države, bi se morali prižgati vsi alarmi in za začetek utišati vsaj skovikanje.

Začela se je še ena vojna. In to, kako simbolično in tragično hkrati, ravno v tednu podeljevanja Nobelovih nagrad. Še bolj cinično pa je, da se vojaška akcija Turčije proti Kurdom imenuje Izvir miru … Sirski pesnik in filozof Adonis piše: “Vzhod je rana in politika gnojenje. Toda deževalo bo tudi na zahodu. Na domove, v katerih poganja trava dizla in urana. In dež bo blatno črn.” Po materi koroški Slovenec Peter Handke novice o prejemu Nobelove nagrade za književnost ni sprejel s pretiranim navdušenjem: “Kot pisatelj se že rodiš kriv.” Najbrž ima prav, nedvomno si lahko umetniki privoščijo tudi več politične in ideološke svobode, a po drugi strani lahko s svojimi stališči (ne)hote legitimirajo in propagirajo večkrat sporne režime. Če smo nekoliko hudobni, si lahko vsaj toliko umetniške svobode kot pisatelji privoščijo le še politiki. In pa seveda pravniki. Hudičevo odvetništvo je vse prevečkrat povsem legitimizirano početje dela pravne stroke v Sloveniji. Ko gre za privilegije, sami sebe v svojo korist interpretirajo in tudi vzgajajo naši poslanci: z obeh strani ulice in prav vseh protestniških provenienc. Tedenski komentar Luke Hvalca

Teden se je začel z zadnjim dejanjem septembrske športne evforije, s sprejemom za odbojkarje in ostale športne šampione. A hitro je prišla streznitev. Hitro staranje prebivalstva bo, poleg klimatskih sprememb, eden od temeljnih izzivov človeštva v prihodnosti. Pri nas pa je že zdaj – še posebej, kot smo izvedeli ta teden, v Centru starejših Trnovo, v katerem varovance z demenco, okrog 20 jih je, ponoči kar zaklepajo v sobe. “V Sloveniji resnično ni lepo biti star!” Petkovo centrifugo vrti Aleš Smrekar.

Vsak pregled in vsak pogled sta odvisna od perspektive. Je ta teden bolj zaznamoval polet naših odbojkarjev na krilih zmagoslavja do finala evropskega prvenstva? Ali to, da je po skoraj 60ih letih letalska družba neizogibno pristala na trdnih tleh? Zgodba o neletenju Adrie Airways se seveda ni začela ta teden, začela se je najmanj takrat, ko je bila Adria v težavah prodana sumljivemu nemško- luksemburškemu finančnemu skladu. Čeprav v težavah, je morala biti prodana, ker se je znašla na seznamu 15-ih državnih podjetij, namenjenih za prodajo. Na seznam jo je, tudi pod pritiskom trojke leta 2013, uvrstila vlada Alenke Bratušek, prodala pa naslednja – vlada Mira Cerarja – v začetku leta 2016.

Tik pred tednom mobilnosti je Slovenija uradno postala svetovna kolesarska, spoznali smo ambasadorja slovenskih železnic, Adria morda kmalu ne bo več letela, ker niso pravi čas odleteli pravi ljudje. In - da ena naših bolj fosilnih oddaj ne ostane brez likov s čudnimi frizurami, brez katerih centrifuge praktično ne more biti - rečemo še kako o nafti.

Če iščete dobro plačano službo, je zdaj pravi čas. Tudi če imate dolgove, lahko rečemo, da ste ta hip v pravem trenutku na pravem mestu. Edini pogoj, ki ga morate izpolnjevati je, da ste naši. Tako se vrti kolesje politike. Ne samo slovenske, tudi evropske. Ob političnih ravsih, ki jih in jih bomo še opazovali, velike besede o naših ljudeh in boljšem življenju za vse, razvodenijo.

Floskula, da je resnica nekje vmes, je verjetno najpogosteje uporabljana fraza, ki z resnico samo nima nikakršne zveze. Resnica ni nikoli vmes, je točno tam, kamor jo postavijo dejstva, pa če je komu to všeč ali ne. In ko boste naslednjič slišali koga govoriti, da zadeva ni ne bela ne črna, ampak točno takega sivega odtenka kot sredina sivega klina, mu pokažite … rdeči karton.

Najhujši trenutni problem človeštva, pospešeno uničevanje amazonskega gozda, ki še slabša že tako težko stanje okolja, so poskusili rešiti tudi voditelji sedmih industrijsko najbolj razvitih držav skupine G 7 v francoskem letovišču Biarritz. Za zdaj gre le za obljube in nekaj denarne pomoči ter preblag pritisk na brazilsko vodstvo. Kmetijsko-živilski sejm Agra v Gornji Radgoni nas vsako leto spomni na ne preveč urejene razmere v slovenskem kmetijstvu. Podobno je tudi z energetiko. Rešitev je tudi v uvajanju novih tehnologij in v bolj skrbnem ravnanju z energijo in naravnimi viri.

Iz izkušenj bi zdaj že morali vedeti, da evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov na skrajni desnici razumejo kot dodatno priložnost za manipuliranje z javnim mnenjem, ki se sicer sistematično izvaja vse dni v letu. Desni populisti na Stari celini in čez lužo slikajo nazorne podobe dežurnih krivcev za celotno paleto družbenih problemov ter predpisujejo enostavne in totalne rešitve po principu »kdor ni z nami, je proti nam.« In glede na to, da ob vztrajno rastoči podpori svojih volivcev ne premorejo posluha za alternative; kako daleč smo zares od stanja, ki bi mu lahko nadeli oznako totalitarizem?

V tokratni petkovi centrifugi nas bo zaneslo v pravljične vode. Slišali boste pravljico o Marjanu in hudobnem volku. Potivolčji vstajniki bi radi videli, da bi ob volkih padla še kakšna ministrska glava. Kolca se jim po časih Marije Terezije.

Smrdi, smrdi, smrdi, smrdi ... Kaj smrdi? Smrdi po nasilju, verskem fanatizmu, rasizmu, sovraštvu do priseljencev … Smrdi po porušenem ravnovesju med človekom in živaljo. Smrdijo monopoli in kibernetska nevarnost. Smrdi tudi v koprski Žusterni. Za nos se drži Tatjana Pirc.

Prepričljiv in verodostojen pregovor iz naslova zmeraj velja … razen za vojsko novinarjev po vsem ljubem svetu, ki mora biti na preži za pomembnimi dogodki tudi v času kislih kumaric … ali nemara še prav posebej takrat, da nam česa na hitro ne podtaknejo.

Najbližje pozitivni zgodbi, ob kateri vsaj za trenutek zaigra srce, je bilo obročkanje labodjih mladičev ob Koseškem bajerju. Turizem smo ljudje. Dobro znano besedno zvezo zadnje čase v najbolj obiskanih destinacijah, predvsem mestih, vztrajno zamenjuje ena druga – turisti, pojdite domov, go home!

Delni lunin mrk nas je doletel ravno v tednu, ko bo 50 let star postal eden najbolj znanih citatov vseh časov "majhen korak za človeka, velik za človeštvo", ko je v času vroče hladne vojne in črno belih podob Neil Armstrong naredil prve korake po našem edinem naravnem satelitu. Če nam je pred 50-imi leti uspelo priti na Luno, nam zdaj z lahkoto uspeva biti čedalje bolj za luno.

Za kaj bi zares morali nameniti denar, ki ga bo srbsko podjetje dobilo za ograje na meji, kdo resnično ogroža pravo slovenstvo in na katero rast bi morali biti bolj pozorni kot na gospodarsko? Petkovo centrifugo ta teden vrti: Gašper Andrinek. Foto: Bobo

Evropejci so izvolili Evropski parlament. Ampak tukaj se vpliv ljudstva in demokracije konča in začne se lobiranje in merjenje interesne in politične moči. In ta teden se je ta moč razdelila. Ne le to, da imajo vsi predlagani v evropski vrh za seboj svoje afere in škandale, predvsem jim je skupno, da so že del evropske politične elite. Težava te elite pa je, da se še vedno vidi samo kot del rešitve in ne kot problem. Tudi glede vzpona populističnih voditeljev in politike.

Pihanje na dušo 28-letnici, kaplje kerozina, obljube železničarjev in izmišljevanje zgodb v komentarju preteklega tedna. Teden je opral in komentiral Damjan Zorc.

Zgodba o volku in ovcah je krasna prispodoba slovenske shizofrenije. Je prispodoba našega odnosa do šibkejših, zapostavljenih in manj zaščitenih. Smo hkrati krotke ovce in krvoločni volk iz bajk.

Začeli so se dnevi grmenja – v prenesenem pomenu in dejansko. Vremenski ekstremi so nova realnost. Odgovor so ponudili mladi na evropskih volitvah, na katerih so množično volili Zelene stranke. A ne tudi v zeleni oazi Sloveniji. V oddaji tudi o tem, zakaj bi moral biti zdravstveni minister varovana oseba, o tem, zakaj rabimo za inštitut, ki ne deluje, 400 milijonov evrov in kako se je vlada lotila zveri z zakonom.

Te dni mineva 70 let od izida kultne znanstvenofantastične knjige Georgea Orwella z naslovom 1984. Z aktualizacijo koncepta Velikega brata nimamo nikakršnih težav. Na Kitajskem Orwella še vedno ne berejo, zanikajo tudi pokol na Trgu nebeškega miru pred 30 leti. Čehi so svojo politično pomlad že doživeli, zdaj protestirajo proti tajkunskemu premierju, a jih bo najbrž prehitelo poletje. Tri morja so se zlila v Ljubljano. Naš prijatelj Jean-Claude se je še enkrat več naredil Francoza, nearbitražna Kolinda je prenesla tri (u)more Donalda Trumpa, ameriški energetski minister Perry pa nas je prepričeval o okoljski neškodljivosti frekinga. Tekmovalnost med tretjemorskimi državami za naklonjenost velikih bratov bo nujna. Ker sicer bomo pač prisiljeni ugasniti luči in bomo iztirili na digitalni avtocesti … Na domači športni avtocesti pa odmeva košarkarska združitev ljubljanske Olimpije in zagrebške Cedevite. Lahko razumemo patriotske, “karmične” in barvne pomisleke ob združevanju Olimpije in Cedevite. A če bi na podobne načine Slovenija in Hrvaška združili še kakšne nekorporativne interese, ne bi bilo nujno slabo. Morda bi s košarkarsko logiko lažje rešili tudi arbitražo, čeprav je res, da najbrž v Sloveniji ne bi bili tako navdušeni, če bi se Olimpija recimo preselila v Zagreb … Avtor: Luka Hvalc

Iger še ni konec, evropske volitve pa so za nami. Se sedeži v Evropskem parlamentu res nasmihajo novoizvoljenim? Ne vsi. Veliko stolov se kislo drži, ko pomislijo na ekstremistične in nazadnjaške zadnjice, ki bodo sedle nanje.

Prišli smo do konca volilne kampanje pred evropskimi volitvami, konec šolskega leta tudi ni več daleč. Vse to vpliva tudi na premiera Marjana Šarca, ki si želi enotne politike, češ da je tudi razred močan, ko učenci držijo skupaj. Mogoče se premierjeve želje nanašajo na spoznanje, da je v politiki pač tako, da so v bližini vedno nagajivi sošolci. V gneči obljub in praznih besed se sicer v državi kopičijo težave, ki jih vse bolj naplavlja na površje v vojski, zdravstvu in domovih za starejše.

Naš zdravstveni sistem ni pri dobrem zdravju. To dokazujejo tudi dogajanja ta teden od protestov do sojenja zaradi domnevne korupcije. Če raziskovalna podmornica na najglobljem dnu oceana najde odvrženo plastično vrečko, to pomeni, da je tudi zdravje našega planeta resno ogroženo. Verjetno pa ni ogrožen projekt drugi tir, saj bo dobil evropsko posojilo. Pri tem pa verjetno vsi želimo, da zadeva ne bi potekala tako kot sramota s TEŠ 6.

Algoritemski Facebook urednik je ob pomoči algoritemskih urednikov prijateljev iz skupnih balončkov, izbral teme, ki so pristale v tokratnem centrifugalnem toku nezavesti.

Litre takšnih in drugačnih tekočin ter pladnje takšnih in drugačnih narezkov na mize … pa tranzistor, slušalke ali zvočnike na glas! “Naj vas še opomnim, da ta prispevek ni ideološko naravnan.” Gašper Andrinek je pod drobnogled vzel praznični tedna in ga od prvega maja prek svobode medijev do praznika življenja zapakiral v Petkovo centrifugo.